Virginia Woolf: Jakobova soba

Virginia Woolf
Jakobova soba
Prevedla Jana Unuk
Jezik: slovenščina    
Število strani: 224
Format (mm): 129x198
Vezava: mehka
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2013
Zbirka: Eho
ISBN 978-961-93382-5-4

Za Jakobovo sobo (1922) si je Virginia Woolf zamislila romaneskno obliko, radikalno drugačno tako od svojih prejšnjih romanov kot od tradicionalnega romana sploh: »...  nobenega gradbenega odra; komaj kje vidna kakšna opeka; vse somrak razen srca, strasti, razpoloženja, vse tako svetlo žareče kot ogenj v megli«. Z njo je izrazila svojo percepcijo sveta kot neprestanega toka sprememb, namesto trdne konstrukcije je uvedla tekočo pripoved, impresionistično sestavljeno iz fragmentarnih prizorov. Z rabo različnih perspektiv namesto ene same, stabilne, je opozorila na izmuzljivost in nestalnost človeškega značaja: Jakoba Flandersa spoznavamo skozi bežne vpoglede ljudi, ki jih nanj vežejo različna čustva, sledimo njegovim premikom skozi prostor od študentske sobe, do Italije in Grčije, vzpona na Akropolo pa do zgovorne praznine njegove sobe po njegovi prezgodnji smrti na bojiščih prve svetovne vojne. Kot opozarja Louise A. Poresky, je impresionistično besedilo mogoče brati tudi kot zapis Jakobove podzavesti, niz na videz površnih ljubezenskih prigod pa kot premagovanje materine podobe na psihični poti iskanja lastnega jaza. Jakobova soba je končno tudi urbani roman, ki slika anonimni vrvež velemestnih človeških množic.
Čeprav je knjiga tudi elegija za pisateljičinim bratom Thobyjem, Jakob ni samo žrtev, ampak tudi predstavnik patriarhalne družbe, ki proizvaja vojne. Kot številni vrstniki se brez upiranja vključi v sistem, ki mu – drugače kot nekaterim ženskim likom – daje prednosti izobrazbe, kariere, osvajanja sveta. Ta ambivalenca navdihuje pisateljičino bleščečo ironijo.
   
Virginia Woolf se je rodila leta 1882 v Londonu kot Adeline Virginia Stephen, tretji otrok zgodovinarja in biografa Leslieja Stephena in Julie Prinsep Duckworth Stephen. Njena mladost je bila zaznamovana z bolečimi izgubami: leta 1895 ji je umrla mati, leta 1897 polsestra Stella, leta 1904 oče in leta 1906 – kmalu po skupnem potovanju v Grčijo – še brat Thoby. Po materini smrti je prvič doživela duševni zlom; duševna bolezen se ji je občasno ponavljala vse življenje. Doma se je izobraževala v očetovi bogati knjižnici, v letih 1897–1901 pa je študirala grščino, latinščino, nemščino in zgodovino na King's Collegeu v Londonu. Po očetovi smrti so skupaj s sestro, bratoma in njunimi študijskimi kolegi zasnovali vplivno gibanje bloomsburyjevcev; iz tega kroga je bil tudi njen mož, pisatelj Leonard Woolf. V ozračju vojne, v strahu pred nemško invazijo in boleznijo se je pisateljica 28. marca 1941 utopila v reki Ouse v bližini svoje podeželske hiše v Sussexu.
Za eksperimentalno modernistično prozo Virginie Woolf je značilna odpoved linearni pripovedi, zgoščena liričnost, tok zavesti in naglo menjavanje pripovednih perspektiv, vendar tudi živ dialog z literarno tradicijo. Napisala je deset romanov: Izlet na odprto morje (1915), Noč in dan (1919), Jakobovo sobo (1922), Gospo Dalloway (1925; slov. 1965), K svetilniku (1927; slov. 1988), Orlanda (1928; slov. 1974), Valove (1931; slov. 1986), Flusha (1933; slov. 2011), Leta (1937) in Med dejanji (1941; slov. 2013). Pisala je še  kratko prozo, eseje, polemično esejistiko: Lastna soba (1929; slov. 1998), Tri gvineje (1938; slov. 2000), in dnevnike.

Prelistajte knjigo:

• odlomek romana

Recenzije:

• Tanja Lesničar Pučko: Recenzija dela Jakobova soba Wirginie Woolf: Negotovost pogleda. Dnevnik, 25. 1. 2014.
• Ana Geršak: Robni zapisi. Literatura XXVI/275 (2014). 166.