Alenka Jensterle-Doležal: Pomen hiše (e-knjiga)

Alenka Jensterle-Doležal

Pomen hiše: roman o odraščanju

Spremna beseda: Maja Novak  

Št. strani: 216

Format: epub

Založba: KUD Police Dubove

Leto izdaje: 2016

Zbirka: Trans-, 2
ISBN 978-961-94152-6-9 (ePub)

 

Morda bi se na prvi pogled podnaslov dela pesnice, pisateljice, prevajalke, novinarke in publicistke Alenke Jensterle-Doležal Pomen hiše: Roman o odraščanju zazdel zavajajoč. Bolj kot s klasično romaneskno strukturo se bralec namreč srečuje s fragmentarnimi odlomki introspektivne kratke proze, s ciklično ponavljajočim se samoizpraševanjem, z izpovednimi utrinki, z drobci slovenskega in ženskega vsakdana, za katerega spričo njegove univerzalnosti pravzaprav sploh ni pomembno, ali vsebuje avtobiografske elemente ali ne, skratka, z intimnimi zapisi, o katerih se na trenutke zazdi, da v večnem krogu lovijo svoj lastni rep in nikoli ne pripeljejo do take ali drugačne epifanije ali olajšanja, do nekega nepreklicnega, odrešujočega in dokončnega spoznanja.

 

Pa vendar: ali ni prav to tisto, kar opredeljuje odraščanje kot proces, ki ni omejen samo na neko sorazmerno kratko, z biološkimi mejniki določeno dobo, temveč je trdo garanje, ki mu ne uidemo do svojega zadnjega diha? Generaciji, ki ji pripadava z avtorico, je bilo že od zibke nekako usojeno, da se bo morala soočiti z nadpovprečno velikim številom eksistencialnih dilem, ki so na trenutke vodile k navidezno protislovnim ali vsaj ambivalentnim modusom čustvovanja in ravnanja. Tu je vas, rojstni kraj, ki duši in utesnjuje, hkrati pa je nikoli doseženi locus hrepenenja ter iskanja lastne identitete; tu je mati, hladna in odmaknjena, kljub temu pa prva, s katero si nenehno želimo vzpostaviti tisti najbolj zaupni, prvinski stik; samo po sebi se razume, da se ambivalenca tega odnosa tako ali drugače odslikava v trudu, da bi zgradili drugačne odnose s svojimi otroki. Tu je spolnost kot nekaj, česar se morda bojimo in do česar morda čutimo odpor, a je obenem način upora; tu so splavi, nezvestoba in platonske ljubezni, ki so morda ideal, niso pa rešitev. V zapisih Alenke Jensterle-Doležal je vse tisto, k čemur se v poskusu, da bi osmislili sami sebe, v spominih vračamo znova in znova, le da vsakič drugače; kako bi lahko to storili bolje kot z zapisovanjem? Ali z besedami avtorice tega dela: »Morda presežemo svojo naključnost prav s tem, da nekomu povemo svojo zgodbo?«